kracalnik

Ko sem prišel iz zadnje ture z biciklom, sem se tako kot ponavadi pri kobacanju s bicikla, pritisnil z nogo ob ketno. Šmir na katni je seveda ob primernem detergentu z lahkoto odstraniti in seveda če madežu posvdetiš nekaj časa. Sam nisem opazil, da sem na nogi odtisnjen. Tako sem madež opazil šele ko sem prišel izpod tuša in seveda dobil fenomenalno idejo.

Odtis treh členov verige je deloval kot popolna ideja za tetovažo, skrajna dva člena sta bila malo zabrisana srednji pa seveda polni, kar je seveda izgledalo super awesome. Slikati sem seveda pozabil ta šmirov namaz in tudi če bi slikal, dvomim da bi ljudje želeli gledati kosmate noge.  Ampak za lažjo predstavo, sem na internetu našel sliko, ki izgleda skoraj tako awesome kot tatu, ki bi si ga morda dal izdelati.

Prilagam sliko;

In še več razlogov, zakaj bi bil ta tau awesome:

1. Tatu ne izgleda kot tatu
2. Stari bi lahko mislili, da si skoz malo umazan od šmira¹
3. Ker pride tatu na notranjo stran meč, je čisto ne opazen
4. Male pojoče žabice in hroščki se strinjajo z zgornjimi trditvami
5. Med ostalimi rekreativnimi kolesarji in ostalimi bi izpadel badass, ker bi izpadel skoz malo napacan od šmira

V glavnem morda pa res enkrat morda pa tudi ne.

1. Čeprav tudi oni berejo tale blog, tako da sem se malo izdal, pa nič za to. [↩]

Za včerajšnje dogodke na domačem vrtu, lahko rečem, da lahko podelim lento za najslabšo mati na svetu. Že zgodaj zjutraj, verjetno kakšno uro pred tem, se je na vrtu odvijal hud boj med siničkami, sosedovim mačkom, na pomoč sta jim priskočila moja mami in oči, ki sta rešila siničko pred krempli mačka.

Ko sem zjutraj potem enkrat vstal, in bil med drugim zadolžen za varstvo siničke, sem opazil, da se gospa mati sinička ni vrnila po svojega mladiča. In ko že nebi moralo biti slabše, je mladič sinice še enkrat poizkusil zleteti iz gnezda in seveda pristal na tleh. Na srečo imam odličnega lovskega psa, ki je zavohal kam se je mala sinička zavlekla, kajti ob prihodu na vrt, sem opazil, da živčno koplje in voha kup granitnih kock. Po krajšem razmisleku in ugotovitvi, da morda pa le ni martinček tisti, ki se skriva pod kupom grantinih kock temveč sinička.

Ker sem prijazen, sem premetal nekaj kock in našel neubogljeno siničko in seveda psa, ki je skakal okoli mene in hlastal za mladim mesom. Siničko sem ponovno dal v gnezo in se umaknil, tako da je lahko klicala na pomoč. Čez čas pa spet živčni jok psa in zaganjanje v tiso in bršljan. Ko sem prišel do kraja zločina, sem mislil, da je že vsega konec in da nisem uspel rešiti siničke gotove smrti. Pes je oblizoval okoli gobca in še vedno hlastal za nevem čem v “grmu” bršljana, ampak na srečo se je mala sinička dobro skrila in se obvarovala pred lačnim višavcem. No ker sem imel počasi dosti siničke in njenega varovanja, sem jo ponovno dal nazaj v gnezdo. Čez čas je prišla do nje tudi mati sinička, ki ji je celo dvakrat prinesla črve in gosenici, nato pa izginila, ko je sinička spet strmoglavila z gnezda. No ob tem zadnem strmoglavljenju in držanju psa za ovratnico, ki se je skoraj zadavil ob divjem zaganjanju na siničko, sem si rekel, kaj češ takšna je tale naravna selekcija… kruta predvsem. Kot tudi pred tem je sinička romala nazaj v gnezdo, ter čivkala in klicala mamo. Nje nekako ni bilo nazaj oziroma ne vem, ali je prišla nazaj ali ne.

Lento za najslabšo mati si zasluži zaradi enega preprostega razloga, ko so zleteli z gnezda, bi morala ena izmed odraslih siničk počakati, da vidi ali so vsi zleteli. Že ko je sanička valila, je oče sinička nosil hrano, ko pa so se zvalili pa sta oba hodila iskati hrano in jo nosila siničkam. Po tej logiki bi moral vsaj eden izmed njiju počakati in pogledati, kdo je odletel in kdo ne. Amapk ker pač živali nimajo nekih nagonov, ki jih imamo ljudje pride pač do vsega tega. Presenetilo me je tudi to, da se je mama sinička vrnila do gnezda nahranila mladiča in odletela, se vrnila in ko bi morala skupaj odleteti in je pač mladič strmoglavil, se sinička ni vrnila na tla ali pa saj v bližino. Po tem je nisem videl več, videl nisem niti mladiča. Naj še omenim, da je na pomoč prišla tudi samica kosa, ki je mladiču želela nekaj pomagati, a je ta živčno vpil, tako da jo je odgnal stran od sebe.

Sedaj je lahko tukaj več možnih zaključkov, kaj se je zgodilo. Ena izmed možnosti je, da se je mama sinička vrnila in, da je mladiču uspelo odleteti. Druga možnost je, da je sinička poskušala sama odleteti in ji je to uspelo, tretja možnost je da jo je pojedla sosedova mačka in imela prekrasen obrok mladega mesa. Tretja možnost pa je, da je strmoglavila, se zavlekla v ograjo in bršljan, nato pa končala na cesti in odletela ali pa jo je pojedla mačka, pes, vrana.

Za konec lahko samo rečem

Včeraj mi je en malček prekipelo, ko sem drugič gledal tako imenovani xFactor. Enkrat nevem koliko časa nazaj, sem gledal te predizbore pa še to samo neke pol ure, razlog ni bil v tem, da se mi ni dopadlo ampak v tem, da sem imel večerno rekreacijo¹. No na tistem predizboru, sem opazil da je veliko pevcev, takšnih, ki bi si po moji oceni zalsužili napredovanje nekateri pa pač ne. Ampak ne bom sedaj o tem, govoril bom samo o tem, da večini teh, ki so šli naprej razen, tistim ki so izučeni akademsko in ne vem kaj pa še tej ne vsi. No pač uhaja jim zrak med petjem, tako da njihov glas ni čist ampak se lepo v ozadju sliši saj meni neprijetno piskanje. No ubistvu ni piskanje temveč nekakšen zvok podoben piskanju, uhajanju zraka v radiatorju ali pri čajniku. Pa da ne bom samo šinfal čez te mlade pevce, sem opazil ob poslušanju avto radija, da kar dostim znanim pevkam in pevcem uhaja zrak.

Verjetno to opazim samo jaz in je samo meni moteče, ker nisem študiran glasbenik in pojem le kadar mi zapaše in kadar je družba prava, ne morem potrditi, da to pride zaradi tega, ker ne pojejo s trebušno prepono ampak zaradi tega ker pojejo iz grla oziroma iz tam nekje vmes. Sam ko pojem, se mi še ni nikoli zgodilo, da bi mi zrak uhajal, večkrat se mi zgodi, da bom pošteno zafušal in zgrešil ton za svetlobna leta. Zrak mi pa pač nekako ne bo uhajal, morda ker imam eno luknjo manj². Zrak mi uhaja samo kadar pojem Adele. No further questions will be answered.

No in da ne bom samo govoril in ničesar podkrepil z dokazi, bom dodal komad znane pevke, v katerem se očitno sliši uhajanje zraka. Tako nekako pride do tega, da ni čistega galsu ampak zraven še neko šumenje, ki je zame, kot sem že rekel moteč. Pa še to nekateri si to pomagajo prikriti z avtotjunom, tako da na koncu zvenijo malo butasto in seveda kot T-Pain.

Tako tale Lana Del Rez, ki jo vsi kujejo v zvezde in ima tako popoln glas in nevem kakšen stil in nevem kaj, zadnjič sem res kar prestopil z Val202 na Radio Študent, najše na hitro povem da sta edini dve postaji v Sloveniji, ki se jih splača poslušati. No pač preklopil pa zato ker so jo naslovili tako pompozno, sem res mislil da bo podobno kot Adele, ampak nekako me ni prepričala. Tole uhajanje zvoka moja ušena “neprenašajo”. Tudi Amiliji Vinskahiša³ je uhajal zrak, morda je pa ona neredila modno muho s tega, da pač če hočeš uspeti ti mora malo uhajati zrak. Tudi Adele je uhajal kar močno zrak, potem si je pa dala operirati glasilke in moram reči da mi je veliko bolj všeč sedaj ko ima bolj čist glas. Pa da ne bodo samo ženske na spisku in na tabeli, tudi Štajerskemu Robiju uhaja zrak⁴

Da nebom samo šinfal komu uhaja zrak in komu ne, morda samo nisem navajem “pop” glasbe in ker poslušam v večini Rock, Metal in to pri pevcih te zvrsti glasbe sam še nisem zasledil, da bi komu uhajal zrak. Pa da ne bo kaka Simona Rebolj rekla da spet nimam pojma, tudi Jamiroquaju ne uhaja zrak, ki je sicer po njegovem AcidJazz pevec. Potem je tudi vsem znani Ronnie James Dio in Ozzy pa Lemmy Kilmister, Tajra, Anette Olzen, Angela Gossow in seveda Doro pa z namenom je našetih več deklet, da se lahko pokaže, da ne uhaja vsem zrak.

Bi dal Angelo Gossow, pa se bojim da bi kdo s stola padel, ker tak vokal kot ga pa ona spravi s sebe pa ne vem če ga katero dekle. Naj va bo še ona, pa držite se stola.

1. Hockey it is [↩]
2. Thats what she said [↩]
3. Amy Winehouse [↩]
4. Robbie Williams [↩]

Ne vem no ampak mislim, da komaj stojim in, da sem po tejle ultra turi prišel domov v obliki solnega cveta, sem nadvse zadovoljen z tole gorsko preizkušnjo. Zakaj gorska? Verjetno bi bil še Andy Schleck ali pa kak Alberto Contador, za razliko od Contadorja ne uživam prepovedanih substanc. In you FACE Alberto¹. Pa da ne odtavam Gorska zato, ker sem se odločil, da grem pogledat, kako je kaj na Jančah. Seveda da sem prišel najhitreje do tja, kar je relativno, saj sem izbral najkrajšo pot in ne čas in pomoje skoraj direktno zračno linijo, sem prečkal samo do Janč dva različna hirba, za prvega vem da se mu reče Orle, drugi pa je tam nad Besnico, Besnico pri Ljubljana-Zalog in nazdanje še se peklenski 5 kilometrski vzpon na Janče.

Zakaj peklenski? Naj omenim, da sem za prejšnja dva klanca imel povprečno hitrost se pravi navzgor 17km/h, za tegale na Janče pa 8km/h. No verjetno se vam že svita, kaj je bilo krivo utrujenost ane.. Naj vas razočaram in povem da utrujenost ni botrovala za tako počasno gibanje, kriv je bil le 5 kilometrski klanec z 20% naklonom. Na kolesu je to občutiti tako, da ko se držiš balance, upaš da ti rit ne bo spolzela po sedežu na zadnjo gumo oziroma da se kolesu ne bo dvignila sprednja guma, ki bi povzročila direkten padec na hrbet ali pa vožnjo po hribu navzgor po zadnji gumi. Kar bi bilo sicer totalno legendarno in bi ljudje iz Janč, Litije in okolice govorili o norcu na specialki, ki mu je bil tisti klanec res čisto navaden in je šel gor kar po zadnji gumi, plus še sam bi lahko naložil marsikomu, da sem po zadnji gumi vozil v klanc navzgor ker lahko, in ker znam.

Prejšnja dva klanca pa sta bila spet nekaj drugega, pri prvem sem mislil da bom umrl, ker pač sem “komaj” prišel do vrha ampak sem kasneje ugotovil da to ni bilo nič, pač Orle kot Orle nič posebnega nekaj kompliciranih ovinkov sicer pri spustu ampak nič posebnega. Drugi je bil kar zahteven, tabla in ura stami kazali 14% klanec, ki se ga je dalo odkolesariti ampak sem spet mislil, da bom umrl in obležal v jarku in padel v dolino in se prijel avtomobila, ki me bo zategnil do vrha. Ampak avtomobila ni bilo samo ena hruška je šla mimo mene, pa še to v napačno smer po klancu navzdol. No ko sem osvojil hrib sem zagledal prečudovito tablo na kateri je pisalo Sadna pot med Javorjem in Jančami, za tablo pa klanec navzdol. Ta klanec je bil večinoma asfaltiran, samo zadnjih nekaj 100 metrov je bilo makedama, tako da sem malo bolj počasi šel čez ovinke in po sami poti.

No potem pa peklenski vzpon, katerega sem tudi osvojil, sicer sem si zraven ves čas govoril, kaj mi je bilo potrebno tega, kateri butec se je spomnil da grem na Janče, nato je sledilo še nekaj internetnih šal v stilu; Go to Janče they said, it would be fun they said. No na vrhu hriba sem se ustavil v planinskem domu, iz koče je pritekla starejša svetlolasa gospa, ki mi je ponudila pijačo oziroma napolnila bidon z svežo hladno vodo, ponovno sem osedlal specialko in se spustil v dolino. Po dolini, ki ima rahel klanec navzodl, ura pravi 3,4%, sem drvel na trenutke tudi po 45 km/h drugače pa povprečje je bilo v tistih 10 oziroma 15 kilometrih doline blizu 34km/h kar je dosti za kazen v coni 30 ne pa še za odvzem vozniške.

Najbolj mučno pa je bilo to, da sem čez cel Zalog, Fužine, Kodeljevo, Poljane pa vse do doma trpel kot vol, mula, osel, alpaka in lama, ki po malo preveč kilometrih ne morejo več nesti vseh kovčkov ruzakov, plugov vozov itd. Noge so me izjemno pekle in bolele ampak ni bilo sile, samo upal sem da se na poti ne bo pojavil kak manjši klanec, kateremu bi povedal da se bom odpel s pedal in šel peš ker se ne grem več.

Še enkrat povem, da sem domov prišel v obliki Solnega cveta.

Statistika;

Pa to je bila predzadnja objava o kolesanju s specjalko, ena bo še enkrat potem, ko se bom spravil do Bleda

1. V tvoj obraz Albert [↩]

Končno sem se spravil na kolo, prav prelep pomladni oziroma danes kar poletni dan, je kar klical po eni krajši turi. Tako sem se odločil da naredim eno klasično 45 kilometrsko preizkušnjo. Tako sem se na hititro preoblekel v kolesarsko opravo, seveda samo spodnji del, namesto zgornjega dela dresa pa sem zaradi obilice sonca raje oblekel majico brez rokav, tako da se ognem delavskemu rokavu. Še kolesarske šprintarce sem obul in počakal da ura ulovi GPS signal ter se poveže z senzorjem hitrosti/kadence in že sem bil na poti.

Cilj vsega je bil, da na 5 kilometrov naredim 2 požirka vode ter naredim skupno 45 kilometrov čas mi ni bil pomemben, sem se pa pošteno trudil, da bi bil na cilju v čim krajšem času. No pot je iz centra Ljubljane potekala čez Rudnik, Lavrico, Škofljico, Ig, Tomišelj, Jezero, Brezovica, Ljubljanski Grad in šprint do cilja¹.

Ob silnem gonjenju pedal pa sem razvil tudi teorijo; Kako prepoznati veselega kolesarja? Čisto preprosto, ker je pomlad in ves možen mrčes začenja oživljati (sem spadajo muhe, hrošči, čmrlji, ose, čebele, smrdljivci, leteče mravlje itd.), in ker je tudi izjemno toplo in vroče in ker se ljudem na kolesu ne da, saj meni, dihati skozi nos. Tako diham skozi usta in nos hkrati ter sončim zobe in se mi pač zgodi zaradi zgoraj omenjenih dejavnikov ravno to, da se mi kaj nalima v predel zob in ostalega dela ustne votline. Tako sem danes izpljunil več mušic, hročkov, iz očal postrgal nekaj čmrljev in iz nosa pihnil kako čebelo in oso. No nauk vse te štorije je, da Veselega kolesarja prepoznaš po tem, da ko se nasmeje, ima na zobeh večje število mrčesa in ostale golazni. Nekateri pravijo, da so že dobili v zobe malo pojočo žabico².

No pa da malo še analiziram tole kolesarjenje moja ura je tako zabeležila 9 polnih krogov, v povprečju sem za krog³ porabil pribljižno 10 minut, za kilometer 2:16 min/km. Povprečna hitrost je bila 26,5 kilometra na uro, čas ki sem ga dosegel pa je bil 1:41:51, seveda govorim o času premikanja, kajti potrebno je bilo čakati tudi na vlak in nekaj semaforjev, da so  zasvetili zeleno. Drugače pa je bil končni čas 1:45:56. Višinske razlike sem naredil za dobrih 303 metre, za to je pripomogel v največji meri Ljubljanski Grad, kateri me je prav namučil saj sem si ga izbral tik pred ciljem. Naj še omenim, da je bilo zelo vetrovno v Ljubljani in okolici in da mi je šprint na ravnini, pri katerem ponavadi dosežem 45+ kilometrov na uro, danes uspelo samo 35 km/h z močnim vetrom v prsa.

Da ne bom preveč nakladal o nekih statisičnih podatkih, prilagam sliko na kateri si lahko ogledate vse podatke.

1. Dom [↩]
2. Prašajte Zmelkoow-e [↩]
3. Pet kilometrov [↩]

Vrček poln, družba zbrana, in razigrana.

Kdo po konci nas drži, to vedno si ti!

In ko mlad si še bil, vedno rad si se igral,

ko človek se vpraša od kje ti volja, kje ideja,

domišljija tista tvoja prava je.

Pa da dolgovezili ne bomo, ti pravi prijatelj si,

ki vedno nas nasmeji

in v dobro voljo spravi!

Naj ti bodo ceste posute s svilo, stoli z mehurčki in

babe s čokoladnimi mrvicami s smetano!¹

Odmisli vse temne oblake in

pozabi na dosedanje napake.

Nasmeh naj zdrobi vsak kamen,

naj vzplamti življenja ti plamen.

Za tvoj rojstni dan kup ti trave dam,

da bi še naprej lahko molzil te tako lepo.

Pa da ne dolgovezimo, ti res faca si,

zato pa kar zdrav ostani!

Pa vse najboljše!

No pač ja danes imam rojstni dan in ker imam rojstni dan sem si spisal res prečudovit govor, kakršnega si ne želim imeti ozirma nočem imeti ob nobenem svojem osebnem prazniku. Nekako mi niso všeč tejle veleumni rimajoči se stavki, ki pač ne vem… Res da ljudje vložijo ogromno truda v tako pesmico ampak ne vem.. meni osebno ni prav preveč všeč.

Neč Vse najboljše za me!!

1. NuckinFuts TM [↩]

Ok, letos sem šel že ene parkrat jest na bone in zgodil se mi je tisto, kar sem trdil že od samega začetka, ko sem si zrihtal bone. Trdil sem, da nam študentom dajejo za jesti pomije oziroma tisto kar pač ostane. Zakaj se mi tako zdi, bom zapisal spodaj na primeru dveh gostiln, ki sta me razočarali ter dve gostilni, ki sta mi ostali v dobrem spominu.

Slaba gostilna ta prva se mi je zdela Pizzerija Foculus, sedaj ne vem ali je bil to samo tisti dan pač malo bolj med slabšimi pri njih, ali so na splošno začeli delati slabe pice. Ali pa so slabe pice namenjene študentom, saj so mi pravili tisti, ki niso tam jedli na bone dobili izvrstno pico. No saj, kaj pa češ pričakovati za kosilo maksimalno 5€, ampak vseeno se ne daje ljudem najslabše možne šunke na pizzo ter pri štirje letni časi pici še, no bom najprej opisal kakšno šunko sem dobil. Šunka je bila hmm ogromen industrijski kos šunke niti malenkostno natrgan ampak res ogromna zaplata šunke. tako da so štirje kosi šunke prekrili celotno pico. No ker so bili štirje letni časi so na pico vrgli še nekaj šampinjonov iz slanice ter artičoke iz slanice ter seveda kečap in nekaj sira, ki me ni ravno spominjal na sir. Tako sem bil res izredno razočaran nad Foculusom. Sicer zaradi izjemne lakote, sem pojedel celotno pico, ogaben okus testa šunke artičok in šampinjonov iz slanice, pa sem dušil z ogromnimi količinami Tabasca.

Druga slaba gostilna, ki je bila saj še kake pol leta nazaj vrhunska pa je Cantina Mexicana v SuperNovi. Ne vem kaj se jim je zgodilo ampak že dvakrat zaporedoma se mi je zgodilo, da hrana ki sem jo dobil ni bila to kar sem dejansko naročil. Prvič so me najverjetneje malček zastrupili s hrano, kajti še isti dan sem imel težave z želodcem ter bilo mi je izredno slabo. Sumim da so bile krive pogrete gobe ali pa piščanec. Če si v gostinstvu bi lahko vedeli, da se gob ne greje v mikrovalovki ane, pa postanega piščanca se ne speče še enkrat ane? No v drugo je bilo pa tale petek, ko sem se ponovno odpravil tja ter pač naročil juho, ki je bila sicer dobra ampak pri juhi res teško sfališ, da je tako zanič, da se je tudi jesti ne da. No glavna jed pa je bila druga stvar, če piše tortilja z fižolom, rižem, čebulo, mariniranim piščancem in mučkami, ponavadi pričakuješ, da bo to tudi v sami tortilji. No zataknilo se je že pri sami tortilji, ki me je bolj spominjala na koruzni čips kot pa kako tortiljo, ki bi morala biti zvita kot prvo. Dobil pa sem še sam dobro ne vem kaj. Malo večji opohan koruzni čips zame ni tortilija, da še omenim, v sami tortilji so bili 4 koščki mesa ter nekaj bučk, riža in fižila nisem zasledil. Po vrhu pa so polili še nekaj čili salse, ki je v meniju ni bilo sploh napisane. Tako da ne vem ali so zafrkili pri sami jedi in so pozabili kaj sem naročil, ali pa sem samo jaz butasti in ne ločim med različnimi vrstami priprave tortilj. Ker če naročiš Enchilado, ne pričakuješ, da boš dobil nekaj kar je podobno koruznemu čipsi opozanemu ter notri zloženo skoraj nič. Na Medvedovi je veliko boljša mehiška, sicer ni na bone je pa odlično. In najverjetneje je to res, da nam študentom pofutrajo vse prej kot pa tisto kar naročimo. Mene nekako ne morejo zavesti, ker pač znam kuhati in lahko sam naredim enako če ne veliko boljše.

No dve gostilni pa sta me res zelo presenetile. Prva je Gostilna Livada, ki ima res široko ponudbno jedi na študentske bone seveda. Juha je pač juha so večinoma povsod enake, meso pečeno na žaru in razni zrezki ter pohani zrezki, ribe itd. pa morajo že malo bolj znati pripraviti. Tako sem v gostilni livada jedel res fenomenalne enkrat dunajske zrezke, drugič pa svinjsko pečenko, čeprav me mika da bi enkrat naročil tudi kaj morskega tam. Bomo videli, do sedaj me še niso razočarali in tudi porcije so takšne, da jih poješ in si na koncu, ko poješ sladico ravno prav nasiten, kar zame pomeni da se ne morem premikati in takšna porcija je prava, da se človek res naje.

Druga pa je Grad Kodeljevo, tako dobrega piščanca na posteljici iz stročnic pire in nevem česa vsega še nisem jedel. Mislim da je bilo tistega pičanca tam okoli pol kile malo manj, ker je bila res celotna zadnja krača “piščanca” ne samo batek ampak še vse ostalo kar more biti zraven. Leča in ostale stročnice ter pira pa so bile ravno prav kuhane, tako da so še hrustale, stročnice seveda. Sladice tam nisem zmogel pojesti, ker je bilo od samega kosila enostavno vsega preveč. Verjetno bi lahko pojedel sladico, vendar bi moral na koncu naročiti še vedro za gospoda.

Mislim, da bi določene gostilne, kjer nudijo kosila na študentske bone malo premisliti, ali jim gre samo na število strank ali pa za zadovoljstvo strank. Sam vem, da ne grem več v Cantino Mexicana niti v Foculusa.

Že kar nekaj časa je minilo, odkar sem si ogledal kak dober kolesarski film. Da ne bo pomote, ne  govorim o cestnem kolesarstvu ali pa o razvoju koles skozi stoletja. Govorim o dobrem DownHill, FreeRide, Dirt Jump filmom. Pred nekaj leti se je končala 10 letna franšiza filmov New World Disorder, ki so bili poleg filmov RedBulla¹ ter recimo še Kranked, filmi ki se jih je dalo z lahkoto pogledati in so bili res polni adrenalina. Poleg vsega tega pa še res profesionalno posneti, tako da bi se z lahkoto kosali s kakšnim filmom v Holivudu. New World Disorder, so imeli skozi vse filme neko zgodbo, z zanimivim začetkom, ki se je nato skozi posameznega rajderja nadaljevala.

Kot sem že omenil, se je leta 2009 produkcijska hiša Freeride Entertainement odločila, da pač ne bodo več snemali filme, morda bo še kdaj v prihodnosti prišel kak nov film. Tako smo lahko leta 2010 gledali Red Bull Rampage – The Evolution, ki pa ni ponudil toliko vožnje in različnih trikov. Bolj je bilo vidno samo ena velika reklama za Red Bull ter celotno tri dnevno tekmovanje. Film je bil sicer gledljiv ampak ne tako všečen kot prejšnji. Na srečo pa so se na internetu začele širiti govorice in pojavljati trailerji o prihajajočem filmu Where The Trail Ends. No tega filma si še nisem uspel ogledati, sem pa zato pred dnevi na YouTube odkril film, ki je do sedaj res film da se reče.

Že z samega imena Life Cycles lahko tako med vrsticami razberemo, da film ne bo govoril o tipičnem življenjskem krogu², pa če prav se sam film začne v gozdu, neka luža, ki odseva njeno okolico ter zahripan glas povezovalca. Ko človek pove svoje, pa se iz obrobja gozda pojavi tovarna. Samo tovarno lahko razumemo kot rojstvo in začetek nekega žviljenjskega cikla. Tam se seveda ne rodi človek, skoti žival ali zvali kak ptič, vendar se izdela kolo ter vse njegove komponente.

Film se nato nadaljuje preko kadra ko človek naloži kolo v avto in se z njem odpelje v gozd. Povezovalec s svojim hripavim glasom poustvari nek ambient, ki daje človeku misliti. Res da je tekst ki ga govori mišljen za življenjski krog kolesa, pa vendarle bi ga lahko umestili v vsakodnevno življenje. Da ne bom dolgovezil, film nam dejansko prikaže celoten življenski krog kolesa, med drugim tudi letne čase v gozdu ter poljih. Novo rojstvo prog in kolesa ter na koncu “smrt” kolesa, prikazani so posnetki koles, ki jih je načel zob časa in pa koles, ki so se med vožnjo ob udarci s drevesom, skalo ipd. uničila.

Film je posnet vrhunsko, da se ga dobiti tudi v različici BlueRay, ki z kvalitetno televizijo pričarata res pravi balzam za oči. Sicer ne vem kako točno so snemali film ampak določeni kadri so posneti tako, da bi človek mislil, da so kamero pustili tam več kot leto. Zanimivi so sami prehodi, ko se kolesar spusti po progi in prečka določene cone, se zelenje začne barvati v rjavo, tako nekako izgleda, kot da s svojim spustom prikliče jesen. Potem pa so tu še posnetki skakanje ob žitnih poljih, ko res ne veš, ali skače na cesti ali so na polju naredili skakalnice ali je vse skupaj fotomontaža. Sam film ima tudi odlično glasbeno podlago, ki ne samo da so upada z zgodbo ampak te potegne v gledanje filma. Tako so v filmu predstavljeni nekateri starejši glasbeni izvajalci, ki vam bodo znani iz filma Gone in 60 Seconds³. Drugače pa se so se znašli v filmu Data Romance, Ginormous, Blockhead, Bonobo, Moby in drugi.

Prilagam še celoten posnetek, ki je bil objavljen na YouTube.

1. Red Bull Rampage [↩]
2. Cycle veliko krat krajša beseda za Bicycle oziroma Bike [↩]
3. Moby – Flower [↩]

Pred okoli enim letom, sem se doma izboril za en đeki, ki je pač visel dolgo časa v omari. Nobeden ga ni nosi verjetno že več kot leto ali dve. Nato pa sem se odločil, da je čas za “razsvetljenje” pograbil sem ga iz omare ter ga začel nositi, seveda pa sem imel v mislih že od samega začetka, da bo ta đeki dobil stilsko preobrazbo. Ker imam prijazno mamo, sem jo prosil, če bi mi pri projektu malo pomagala.

Tako so najprej šli stran rokavi, ki jih nihče ne potrebuje in đeki je postal prijeten brezrokavni za pozno pomlad poletje ter jesen in seveda zimo, samo s kombiniraš ga z usnjeno jakno in je že več namenski. Na samo jakno sem tako na začetku pritrdil nekaj stožičastih oziroma kvadratastih netov  in na eno stran pritrdil še nekaj različnih značk.

Potem je izdelava za nekaj časa zamrla, ker ni bilo pri hiši dovolj strganih hlač in majic, ki bi jih bilo potrebno zašiti. Čez kak mesec, pa se je izdelava nadaljevala z prvimi 3 našitki. Tako so na brezrokavniku pristali AC/DC, Motörhead, Slayer. Po obisku parih koncertov, pa so na jakni pristali še Warbringer, Destruction, Exodus in Kreator. Nekje v enem izmed prašnih kotov sobe, pa sem našel še našitek Guns’n'Roses, ki je prav tako končal na đekiju.

Brezrokavnik še zdaleč ni končan in ne vem, če bo kdaj sploh dokončno dokončan. Trenutno izgleda nekako takole.

Najverjetneje bo na zgornji izdelek romalo še veliko število našitkov, ponavadi se zgodi, da jih določeni bandi na koncertih sploh ne prodajajo ali pa jim jih je “zmanjkalo”. No suhoparna ne  bo niti notranja stran, kjer nameravam izdelati podlogo iz 2 različnih zastav bandov ali pa morda en band ena zastava pa bo konfederacijska¹

Se že veselim prihajajočih koncertov!

Naj še omenim, da so žepi zelo funkcionalni, v enem se vedno nahaja denarnica v drugem pa odpirač za steklenice, kuli in kos papirja. Do sedaj se je še vedno izkazalo vse za zadetek v polno.

1. Redneck flag [↩]

Po dolgem času ena globoka objava z globljim pomenom in sporočilom, ki se ga bo dalo razbrati zelo iz površja. Nekaj časa sem že omenil, da sem bil na avdiciji za neko oddajo, ki pač verjetno nisem bil izbran zanjo¹. Zadnjič sem takole razmišljal malo potihem in se spomnil, kaj sem rekel na avdiciji.

No med drugim sem rekel, da si moraš zastaviti neke cilje oziroma zame bolj stave ali pa po angleško dare, po slovensko bi tej besedi lahko rekli izziv, oziroma izupaštavljanje². Med tem silnim razmišljanjem sem ugotovil, da sem že dosti stvari naredil. Sicer ko tole pišem, se vse skupaj sliši kot kakšen ameriški dnevnik ali pa ameriški film, vendar oni nimajo pojma. Jaz sicer nimam nekega spiska na katerem piše “Things to do”³, je pa osnutek izoblikovan v moji glavi.

Recimo, da sem se odločil nekaj stvari napisati, ki sem jih že naredil in stvari, ki jih še bom ali pa morda nikoli, bomo videli. Vse skupaj res zelo spominja na film v katerem je igral Morgan Freeman in Jack Nicholson⁴.

Stvari, ki sem jih že naredil;

1. Igral hokej na “višji ravni”; Če si v ščitnikih in igraš hokej z 2-3 napadi 60+ minut mislim da to je nekako na višji ravni
2. Obisk večjega festivala; Sicer je bil to Rock Otočec dvakrat, imam pa še v mislih MetalCamp, ki ga moram nujno enkrat obiskati.
3. Izvesti vratolomni skok z biciklom, mislim da mi je tudi to uspelo, če omenim, da sem letel 3 metre v zrak in tudi uspešno pristal, zgodba zaključena.
4. Naučil sem se tudi wejkbordati in seveda izvesti ene dva trika to je pa tudi vse, več pride morda letos.
5. Triki z bordom, od nose graba, canobal, 50-50, tail graba, obrat za 360, pa še kej bi se najdlo.
6. Zabit, zakucat na koš, ena izmed težjih nalog, vendar mi je uspelo še preden sem padel ven iz kondicije ter postal šibek pri odrivu. Aja zabil sem na sicer ne standardni koš ampak koš, ki je manjši za kakih 5 centimetrov. Nisem jaz kriv, da tudi taki koši obstajajo v košarkarskih dvoranah in igriščih⁵.
7. Prekolesarit maraton Franjo; Sicer je bla to bolj ta kratka seprav samo 100 kilometrov, ampak mi je uspelo. Rezultat skupni 2:59:25.02, kar je zadoščalo za 75 mesto v svoji kategoriji (75/116 in 771/1652)
8. Obisk koncerta Slayerjev; Oh ja nepozabni koncert v Zabregu
9. Imeti manjši koncertič; Bila sta dva, če sta bila uspešna, zame sta bila zelo

In še bi se našlo stvari ki sem jih že naredil, pa se jih trenutno ne spomnim vseh, ampak recimo, da so to tiste ki so mi nekako najbolj pri srcu.

Narediti pa moram seveda še;

1. Obisk koncerta Motörheadov; Bi se spodobilo, da bi s tem počastil Lemmija.
2. Enkrat saj letet z avijonom; glede na to da sem posran ko zajc, ko se zasliši bomo šli z avijonom, pač bolj težko.
3. Preživeti nekaj dni na Finskem; tja se odpravljam mislim da že ene 4 leta, pa mi še vedno ni ratalo priti do tja.
4. Žačeti vozit Downhill, sem na dobri poti, da začnem
5. Še od zgoraj MetalCamp; to je enostavno treba it
6. Vsaj enkrat it na jago⁶; Streljal verjetno ne bom, ker še nisem nikoli
7. Preteči 3,30 kilometra prej kot v 9 miutah; Treniranje za triatlon je hudič
8. Enkrat zaigrati v kakšnem filmu, tv oddaji itd.; če prav sem imel stransko vlogo v filmu Na planincah…

Tako seznam ni dokončan, je pa le delček seznama tu spisan. Če bo kdaj dokončan težko reči, ker se vedno najde neka nova stvar, ki jo je potrebno sprobati ali naredit. Kaj pa stand-up komedija? Ne bi bilo švoh, morda pride tudi to enkrat na seznam. Vse ob svojem času, tako pravijo pa rečmo da jih bomo poslušali.

1. I don’t give a flaying toss [↩]
2. Beseda bo vsekakor v novi slovnici, ki se piše. [↩]
3. Stvari, ki jih moram še narediti [↩]
4. The Bucket List [↩]
5. Slovan, Poljane, Tivoli [↩]
6. Na živali da ne bo pomote [↩]